Nedeljska šola: 60 let pred pravo učilnico

Šolstvo v Sodražici se ni začelo z učilnico, tablo ali urnikom. Začelo se je v cerkvi, z duhovnikom, ki je fantiče učil latinskih odgovorov na pamet.

Prva “šola”: mašna strežba

Leta 1753 je v Sodražici dobili stalnega duhovnika, Mihaela Warla. Med drugim je poučeval fantiče za mašno strežbo — učili so se latinskih molitvic in odgovorov, izključno na pamet. Za takratne otroke je bilo to prvo srečanje s sistematičnim učenjem. Ni šlo za šolo v današnjem pomenu, a bil je začetek nečesa.

Pol stoletja pozneje, leta 1804, je cerkev dobila nove orgle. Mežnar, ki je skrbel za cerkev, je znal tudi orglati, poleg tega pa je za silo obvladal branje in pisanje. V vasi, kjer je bilo pismenih malo, je bil to že sam po sebi nekakšen učitelj.

Matevž Kavčič ustanovi nedeljsko šolo

Leta 1811 je v Sodražico prišel nov duhovni pomočnik, Matevž Kavčič. Za šolstvo je bil izjemno vnet in prav on je ustanovil redno nedeljsko šolo — prvo obliko rednega izobraževanja v kraju.

Vzporedno se je porodila ideja o pravi, redni šoli. Otroci iz Sodražice so imeli sicer pravico obiskovati šolo v Ribnici, a je bila pot predaleč. V praksi to je pomenilo, da tja preprosto niso hodili. Sodražica je potrebovala lastno šolo, ne le pravico do tuje.

Janez Palčič in Anton Zernic: dva učitelja, dve usodi

Leta 1814 je vlogo organista, mežnarja in prvega učitelja prevzel Janez Palčič. Bil je priljubljen v fari — prijazen, zabaven mladenič, ki je znal lepo peti in je bil pri vzgoji prijeten. Kot učitelj pa se ni posebej izkazal. Šolo je kmalu zapustil.

Nasledil ga je Anton Zernic. Bil je dober učitelj — a ne po volji duhovnika, ki je poskrbel, da so ga zamenjali. Kakovost poučevanja torej ni bila edino merilo za obstanek na mestu.

Za tem se je pokazala prava težava: nihče ni hotel obdržati mesta učitelja za dolgo, dokler ni bilo boljše plačano. Redni učitelj je iz šolskega sklada dobival 72 goldinarjev na leto — premalo, da bi bilo mesto zares privlačno.

Peter Bartol: prvi pravi, potrjeni učitelj

Leta 1817 je službo prevzel Peter Bartol, izprašan in potrjen učitelj, ki ga je poslala škofija. Njegova plača je znašala 130 goldinarjev na leto, poleg tega pa je dobival še bero za opravljanje mežnarske in orglarske službe.

S Petrom Bartolom se zgodba nedeljske šole konča in začne zgodba javne šole v Sodražici — o njej v naslednjem delu.